S harmoniko okrog sveta!
Priznani ustvarjalec, glasbenik Marko Hatlak ljubi glasbo in življenje in tako se je podal na glasbeno popotovanje. Amerika , glasba, doživetja, muziciranje, novi kraji, nova spoznanja in tudi nove zasedbe, saj se glasbeniki hitro najdejo in skupaj muzicirajo. Seveda je s seboj poleg svoje zveste sopotnice harmonike vzel tudi najnovejši album »Ko ni noč in ni dan«, ki ga bo delil s svojimi kolegi.
Začetek poti je bil naporen, saj se je Marko težko ločil od družine, še posebaj od male Sofie, ki nima niti dve leti. V zadnjem obdobju sta kljub njeni mladosti skozi igro tudi že muzicirala. Slovo je bilo težko vendar se je potovanje kmalu zares začelo.
Nekaj prvih vtisov opisuje Marko: prihod v New York, z glasbenim kolegom, prijateljem Markom Č. naj bi se dobila v Jazz Klubu Smalls, kjer je imel ta večer nastop s svojo zasedbo.
Z vsemi torbami in harmoniko sem preko vlaka na letališču in podzemne železnice brez večjih zapletov našel Smalls, ki leži na spodnjem delu Manhattna. Ura je bila polnoč, spal nisem že skoraj 24ur. Še vedno sem čutil tudi odtrganost od družine. Ko sem vstopil, me je vratar že pričakoval, ko pa sem zagledal Marka za klavirjem v elementu, mi je prvič spet šlo na smeh in vsa čustvena ranjenost se je v meni zlila z emocijami glasbe. Uf, kako dobro.
Naročil sem najcenejše pivo za 7$ in globoko vdihnil. Utrujen od poti in prtljage ter tudi od norije v Sloveniji, kjer sem lovil sapo, da sem uredil vse obveznosti, sem se končno malo sprostil in se zasanjal v zavedanju, da sem res v New Yorku.
Ko smo se vračali z Uber-jem k Marku domov, kjer sem spal prve tri noči, sem med vožnjo opazoval vse možne luči tega velemesta ponoči, kar ima svoj čar. Tako ogromnega mesta še nisem videl in kar čudil sem se vsem tem različnim soseskam, ki so si sledile in jim ni bilo konca. Spal sem na blazini v luštnem kletnem stanovanju, ki je uro stran od centra, kar je še v redu. To je to »muzičarsko« življenje.
V prvih dneh sem si ogledal 5 avenijo z Empire state buildingom, Trump Tower, Central park, St Pauls Katedralo pa mestno knjižnico. Šel sem na več Jazz koncertov, od Swinga do manjših jazz klubov, ki živijo ponoči od polnoči naprej z vrhunskimi glasbeniki, ki na sešnih en za drugim razturajo. To je zrak, voda, hrana za nas, ki nam je glasba vse in igramo v različnih zasedbah in radi spoznavamo in delimo. Vau. Spomnil sem se tudi svojih koncertov z različnimi zasedbami, tako podobno a tako drugačno. To pogrešam v Sloveniji, takšne klube, publiko, ki išče, kar požira vrhunsko glasbo in spoštuje vrhunske glasbenike. Večkrat me je kar streslo od navdušenja. Tako kot od presenečenja, ko me je naslednji dan med vadenjem zmotila soseda, češ da se sliši po celi hiši. Dogovorila sva se, da bom vadil popoldne, vendar me je presenetila, saj sem predvsem zaradi vaje in priprave novih projektov prišel v umetniško rezidenco MZK. Že tako je težko ohranjati koncentracijo pri J.S.Bachu, ki ga želim letos ponovno snemati. Vaje torej popoldne, mesto prihajam.
Umetnost, umetnost me privlači, ogledal sem si Metropolitan museum of Art in bil navdušen. Tako ogromnega muzeja s toliko izjemnimi deli še nisem videl. Od Rembranta, Mattiseja, Van Goth, Picasso, Pisaro, Klimt, Kandinsky…, do antičnih kipov, rimske in egiptovske zapuščine in še in še bi lahko našteval. Tri dolarje sem plačal vstopnino, saj če živiš v NY plačaš kolikor želiš. Za zaključek sem bil v Metropolitanski operi, kjer sem si ogledal Verdijevo La Traviato. Lepo.
Upam, da sem vas malo razvedril. Imejte se lepo, imejte radi glasbo, uživajte v njej in se kmalu spet slišimo in beremo. Nekaj slik z mojega popotovanja pa si lahko ogledate v spodnji galeriji.
